Odločitev, da danes grem na neznano pot, mi je bila všeč. Tako sem imela nekaj ur časa in zraven vzela kužka, da mi ne bi bil dolgčas. Ko sva se sprehajala skozi mesto, sem imela privezanega, ko pa sva zavila na travnik, sem ga spustila, ker nisem vedela, da je v bližini električni pastir. Počasi sem hodila po hribu navzgor, moj kuža pa je letel naprej. Čisto sproščeno sem se sprehajala, na kar je moj kuža zacvilil in priletel do mene. Ko sem skušala ugotoviti, kaj se je zgodilo, nisem vedela, na kaj naj mislim. Sprva sem mislila, da je na nekaj stopil in da ga je to zabolelo. Ko pa sem šla naprej in videla električni pastir, mi je hitro postalo jasno, daj se ga je kuža zelo bal. 

Bil je tako prestrašen, da ni hotel naprej, tako sem ga dala v naročje in tako sva hodila, vse dokler je bil električni pastir. Razumljivo, da je bil električni pastir po celem travniku, ker je bilo kar nekaj živali. Nisem pa ga pričakovala, tako da bi lahko bilo kakšno opozorilo in tako se moj kuža električnega pastirja ne bi dotaknil.

Ko sem po dveh mesecih šla spet na ta sprehod in se seveda spomnila na električni pastir, nisem mogla verjeti, da se je spomnil tudi moj kuža. Ko sva prišla blizu, se je začel tresti in ni hotel naprej. Točno sem vedela, da je kriv električni pastir in bilo mi je zanimivo, kako zelo si je to moj kuža zapolnil. 

Sedaj ne grem več po tej poti, ker se mi zdi, da samo svojega kužka prestrašim. Zato sem se odločila, da grem raje po poteh, kjer ni električnega pastirja, ker je sprehod bolj sproščen. Danes je električni pastir že povsod, kjer so v planinah živali in prav je tako, le na svoje ljubljenčke moramo paziti.