Ko sem prvič prišla na delovno mesto, je v škatli bila delovna obutev, za katero so mi povedali da je obvezna. Ni se mi zdela prav nič posebnega. Všeč mi je bilo, da je bila delovna obutev v črni barvi, saj je bila tako manj opazna, in je nekako pasala na moj stil oblačenja, saj elegantni čevlji niso bili ravno zame.

Ko sem jo probala, če mi je bila sploh prav, da bi jim še pravi čas povedala, če potrebujem kakšno drugo številko noge, sem pravzaprav ugotovila, da te delovna obutev je zelo udobna. Prav zares, nisem se imela kaj pritoževati, saj na njej ni bilo nič slabega, razen tega, da sem jo na delovnem mestu morala imeti, če ne nisem smela biti v skladišču. Včasih je res bolje biti doma kot na delavnem mestu, sem pomislila, a vendar je nekaj treba delat in se z nečim preživljat. Tako sem to misel opustila ter naprej poslušala kakšne bodo moje nov delavne naloge. Prijavila sem se na uvajanje, za pomoč v skladišču, pri firmi, ki se je ukvarjala s spletno prodajo. Plačilo je bilo pošteno, in glede na opremo, kjer je vključena tudi delovna obutev, ter prvi vtis že na razgovoru, se mi zdi, da bo kar super.

Ko so mi razkazali svoje skladišče in pa ostale prostore v stavbi, sem bila zelo pozorna ali imajo moji bodoči novi sodelavci tudi svojo službeno opremo in ali je delovna obutev tudi za njih obvezna. No, seveda je bila, razen za tiste, ki so bili po pisarnah in tiste, ki niso imeli opravka z paketi. Tako mi je prvih osem ur na novem delovnem mestu hitro minilo. Spoznala sem dosti sodelavcev, pri katerih sem pri veliki večini pozabila kako jim je ime in pa skoraj mi je ratalo, da je moja delovna obutev ostala v skladišču, saj sem toliko letala gor in dol, ter spoznavala nove stvari, da sem na obutev in obvezno delovno opremo čisto pozabila.